“Whenever you find yourself in an internal struggle of opposites that do not surrender,
you can be sure that God is near, as it is the result of their intertwining.
We do not like the intensity of such experiences and would like to avoid them in any way.
But if we endure them, conflict without resolution is a direct experience of God. ”
(Johnson, Owning your own shadow, 1991)
Art wooden board, Nejc Vovk
Danes, za velikonočno nedeljo se mi začne nekaj svitati. Hm, v kakšni povezavi sta že simbola mandorle in Jezusovo vstajenje? Imam močen občutek da je neka povezava, ampak je še ne vidim, le slutim. Imam sicer mnogo nekoč nabranega znanja o simboliki in pomenih, povezavah med njimi, o mitologijah, bogovih, kozmologijah, a obenem mnogo potopljenega in pozabljenega v svojem globokoumnem (pozabljivem) bitju. Potonjeno v pozabo, v globine moje zavesti, v nezavednem. Počutim se kot globok tolmun, saj nekaj se prebuja v meni in me zbuja da se spomnim. A je predaleč da bi dosegla in jaz sem preveč neučakana da bi čakala da samo izplava. Pomagam si z googlom in res! Ni naklučje, ni naklučje da je tema ponedeljkovega plesa Mandorla-ples nasprotij, padel ravno na velikonočni čas, čas vstajenje Jezusa? Ne, ni bilo vnaprej domišljeno. Nikakor ne! Teme srečanj sem zapisala septembra lani in bi jih morali izplesati še v lanskem letu, če ne bi bilo karantene. Potem sem jih prestavila na letošnjo pomlad. Popolnoma nespremenjene, v istem vrstnem redu. S tem da tudi nisem ravno krščansko vzgojena, da bi mi čaščenje krščanskih praznikov kaj posebnega pomenilo. So me pa vedno zanimali simboli v ozadju, skriti pomeni in zgodba kot arhetip.
Skrivni znak Jezusa je ravno riba, ki je ujet v simbol Vesice Piscis. Tako so se zgodnji kristjani prepoznali med sabo. Eden je narisal en del kroga, drugi pa drug del, nastala je riba, mandorla. To je bila skrivna koda.
V simbolu Vesice Piscis je temelj svete geometrije, zasnova zlatega reza, začetek semena življenja in rast rože življenja. V združitvi moške in ženskega principa in ostalih nasprotujočih si parov, se porojeva novo življenje, nova dimenzija bivanja. Tam je prehod med svetovi. Tam srečamo sebe na poti drugam. Skozi preplet in srečevanje življenjskih nasprotij, v katere smo ujeti, se nam razpre nova pot. Po krščansko pot vstajenja. Lahko rečemo prehod iz ene dimenzije v drugo, po budistično srednja pot, po zenovsko koan. Ne glede na to, kako ga kdo poimenuje, pomembno je, kako ga izkusiš sam. Kako doživljaš ta kaotičen svet nasprotij. Kako dandanes doživljaš saturirano stanje polarizacije, kjer se očitno med sabo tepeta dva svetova. Za in proti, ovce in ne-ovce, slediti ali ne slediti, star sistem in nov svet, ozaveščeni in neozaveščeni, se bati ali zaupati… ni konca ne kraja te polarizacije. Hm, vse se še bolj elektri in napetost še bolj raste in ekstremi so še bolj očitni. Ples nasprotij plamti v ognju strasti. In neizbežno vodi v …nekaj ‘novega’, neznanega...
Mandorla je prostor za umetnost, poezijo, ples in kreacijo novega življenja. Tam lahko ustvarimo sebe kot bitje v prehodu, kjer doživimo svoje lastno porojevanje v novo življenje. Vendar pa ta prostor ni miren in harmoničen sam po sebi. Je kaotičen v svoji interaktivnosti različnosti in mnogoterosti. Ali lahko zdržimo napetost in naelektrenost tega trenutka ko se bojujeta svetloba in tema, življenje in smrt, prav in narobe, resnično in neresnično, mogoče in nemogoče, ti in jaz? Kako biti priča valovanju življenja, ne da bi ga obsodil na to da je nekaj z njim narobe. V naravi življenja je dinamika nastajanja in propadanja, vznikanja in izginjanja, užitka in bolečine. Ko lahko brez vmešavanja zdržiš soobstoj nasprotij.
Kot lepo zapiše Johnson, je mandorla umetnost zdravljenja. prototip razreševanja konfliktov:
‘’Mandorla začenja zdraviti razcep. Sprva je stičišče zelo tanko, kot krajec rastoče lune. Sčasoma ko se polje povečuje, močnejše je zdravljenje. Mandorla združuje, kar je bilo nekoč razklano in je zato ne-celo izgubilo svetost. Znano je da je to najbolj globoka duhovna izkušnja, ki jo lahko doživiš.’’ (Johnson)
Art:
‘’Ko se podobe kot sta ogenj in vrtnica, zlijeta v eno, smo priča mistični združitvi v enost, smo priča ponovnemu rojstvu. Začnemo čutiti varnost in jasnost razbitega sveta in pesnik sam je demonstracija te sinteze. Poezija ustvarja take preskoke v dojemanju, ki združi lepoto in grozo tega sveta v eno. Ima zmožnost da nas preseneti in šokira da nas spomni da obstajajo povezave med stvarmi, ki smo jih vedno mislili kot nasprotujoče.’’ (Johnson)
Ko nehamo obsojat svoje lastne kontradiktornosti, sprejmemo svojo naravo v vsej svoji mnogoterosti, razplastenosti, v svoji moči in nemoči, v svoji prisotnosti in odsotnosti. Ko dojamemo da razcep znotraj ni napaka v sistemu, ampak naša narava bivanja v tem svetu. Razcep pa je premostljiv in ločenost med svetovi je možno zaceliti. To je spoznanje, ki pripelje do novega vstajenja znotraj nas. To simbolično predstavlja velikonočni čas. Jajca barvamo da ne bi pozabili na transformativne zmožnosti človeškega življenja. Se opomnili da smo najvišje razvito bitje na tem planetu, zmožni harmonizirat materialno in duhovno, vedno porojevat novo. Ampak rast, ki ni enodimenzionalna, ni ne osebnostna rast, ne duhovna rast, temveč preskakuje nivoje zavesti. Združuje človeško in duhovno, premošča. V tem je ključna razlika, saj neomejena rast, ki ne prestopi meje sveta, se zacikla v nesmiselno porast brez smisla. Kot se zgodi rak na nivoju celic. Nas prerastejo. Če pa usmeriš svojo rast skozi prehod, pa spremeniš percepcijo, zamenjaš svet, razširiš zavest.
Z drugimi besedami zavest, ki jo razvijamo z integracijo nasprotij znotraj sebe, lahko potencialno zdravimo kolektivne nivoje vojnih stanj sveta. Konflikte lahko hranimo ali pa jih pomirimo. Zmožnost ustvarjati mir znotraj bojišča lastnih pogojenosti, je najvišja oblika človeške zavesti. Premoščanje, združevanje, sinteza, to so novodobni načini soočanja s konflikti. Se umakniti, ko si napaden, sočustvovati z napadalcem, dojeti dinamiko travmatične enegije, ki se pretaka skozi. Ne zbežati, ostati, širiti mir in ljubezen.
Zato toliko govorimo o ljubezni, saj ljubezen združuje razdruženo, ustvarja predivo varnosti in zaščite, ki te čuva, ko brez strahu pluješ na neznano bojišče tega sveta. Ljubezen je kot amulet zaščite ko se soočiš z najhujšim demonom znotraj/zunaj. Ni upanje, je popolno vedenje da ti ga bo uspelo premagati in integrirati. Je stanje brez dvoma.
Saj ”Dva kroga sta le optična iluzija naše zmožnosti, da lahko vidimo Dvojnost- Dualnost”. (Johnson)
Če pogledamo brez človeške dioptrije, brez zamika v videnju, potem se dva kroga v skrajni točki prekrijeta in spoznamo da sta vedno bila zgolj en in isti krog. Tako enako spoznamo da dva ločena svetova, v katerih živimo, sta zgolj en in isti svet. Dualnost sveta je človeška zmožnost da vidi dvojno. Je slabovidna zavest, ki se ne zna uporabljati v stanju Nedualnosti. Navodila za uporabo so enostavnejša kot si sploh lahko mislimo. Ko se le premaknemo iz mišljenja v čutenje, iz glave v telo, iz govorjenja v ples.
In nazaj.
In nazaj….
Art: Steven Daluz